[ Pobierz całość w formacie PDF ]

Ustavljen ãas. Na obnebju ãutov tiã trepeta, vztrepeta
in konãno se izlije v razdeviãeno devi0 kost zapeãateno
s krvjo.
Nedokonãani konec, gon ni pote0 en, kakor opita, na-
slonjena na Liro se opoteãe Iksia v naslednjo spalno ni0 o
in vse se ponovi z dekletom z zlatimi kitkami.
Iz ni0 e v ni0 o se spreletava 0 krjanec v svojem letu, kot
ãebela od cveta v cvet, dokler Iksiine obsedenosti ne
pretrga bolesten krik mladenke, ki jo razdeviãenje pre-
moãno zaboli.
Kri teãe na belo rjuho in zgroÏena Iksia prav tako za-
vpije, kajti tudi iz njenega uda brizgne kri. In se s krikom
zbudi.
224
IKSIA
BESeDA
»Angel, pomagaj mi!« prosi.
Îivostroj se skloni k njej, oklene se ga z vso moãjo in
teÏko diha.
»Kaj je z mano?« ga vpra0 uje. »Slabo mi je, na bru-
hanje mi gre& «
»Ne skrbi,« odvrne s tistim vedno enako ugla0 enim
glasom. »Nisem ti 0 e povedal. Noseãa si, Iksia.«
225
IKSIA
BESeDA
15. Cvetenje bogomilije
eznana gorata pokrajina. Histos hodi navkreber in
Nne ve kam ga pelje pot. Utrujen je, ãudno belo
sonce ga Ïge. Konãno pod vznoÏjem strmega vr0 aca za-
gleda mogoãno cvetoão bogomilijo. Najlep0 a drevesa na
Evi so bogomilije in kadar se odenejo v neÏne, metuljas-
te cvetove vijoliãaste barve, je krajina videti kot poseja-
na z velikanskimi 0 opki. Pod drevesom je okrogla kam-
nita miza s klopmi. Zdaj ve, da hodi po domaãem sve-
tu in pohiti v senco.
Sede. Kamena klop je prijetno hladna. Zadovoljen za
hip zapre oãi, da se odpoãijejo od ble0 ãave. Jih odpre in
ostrmi: za mizo sedita dve Iksii, obe na las podobni; obe
ga gledata preiskujoãe in z nedoumljivim nasme0 kom,
ki mu je ostal po ljubljenju z njo v neizbrisnem spomi-
nu.
Ne ve, kaj narediti, vsa sreãa ponovnega sreãanja z
njo je skaljena. Ne ve, s katero je uÏil najlep0 i ljubezen-
ske trenutke v Ïivljenju. Med njegovim omahovanjem
vstane tista na njegovi levi.
»Odhajam na goro,« reãe.
»Rad bi 0 el s tabo,« se odloãi.
226
IKSIA
BESeDA
»Ne hodi, ne bo0 zmogel. In nikoli ne bi doumel brez-
mejne, brezãasovne sonãevine Jalovca.«
Kljub opozorilu se poda za njo v strmino. Toda kma-
lu izgubi sapo, srce mu hoãe izkoãiti iz prsi in ne more
veã naprej. Nemoãno gleda, kako lahkotno, kot gorska
srna, uhaja Iksia navkreber. Potem se zdrsavajoã spusti
nazaj k drevesu.
Toda klop ob mizi je prazna. V dalji komaj 0 e uzre od-
hajajoão Iksiino dvojnico.
»Iksia!« v obupu zavpije za njo. Njegov krik odmeva
od zidov spalnice.
Plane iz sna in se zbegano strmi v plapolajoãi plamen
oljenke ob postelji. Zasli0 i nalahno trkanje po vratih, ki
se stopnjuje. Naposled se oglasi sluga Ibis:
»Sli0 al sem boÏji klic. Sem poklican?«
»Vstopi, vrata so odprta!« zakliãe Histos, vstane s po-
stelje in si ogrne 0 krlatno haljo. Sluga se pojavi na kole-
nih, z glavo pri tleh. »Vstani!« mu ukaÏe. »Kolikokrat
sem ti Ïe povedal, da nisem bog in da ne poklekaj pred
mano!«
»Oprosti, moj gospod, od mladih nog sluÏim bogu,
ne morem veã iz svoje koÏe. Odpusti mi, in me odpus-
ti, star sem Ïe, naj umrem v veri v svojega boga.«
»Kdo bi te nadomestil, Ibis, komu bi lahko zaupal?
227
IKSIA
BESeDA
Imel sem hude sanje, najbrÏ sem res nekoga klical. Se
zunaj Ïe dani?«
»Ptiãi 0 ãebeãejo, dan se dela.«
»Pokliãi Mitola, ãe je kje v bliÏini.«
»Poi0 ãem ga, malo prej je pregledoval rafitske straÏe
v bogohramu. Pred vrati ãaka tudi objokana sluÏabnica
Damaris in se ne upa stopiti pred tvoje obliãje.«
»Kaj se je zgodilo?«
»Naj sama pove, meni ne gre iz ust.«
»Po0 lji jo noter.«
Ibis se klanjajoã do tal umakne iz sobe. Kmalu skozi
vrata po kolenih pridrsa ihteãa Damaris.
»Ne zdaj 0 e ti,« se ujezi Histos. »Nehaj se plaziti pred
mano, povej brez strahu, kaj ti leÏi na du0 i.«
»Joj, mladi bog, zasluÏim si kol, ker nisem dovolj pa-
zila& Sama na vem, kako se je to moglo pripetiti& «
Pomaga ji vstati, obri0 e ji solze in pogleda v njene od
joka pordeãele oãi.
»Povej, brez strahu, Damaris.«
»Ponoãi je nekdo v zastraÏeni devi0 ki hi0 i razdeviãil
vse boÏje device & «
Obe0 enja0 ki smeh posili Histosa. Smeje se, smeje,
solze ga oblivajo. Zbegana streÏnica ne ve kaj narediti.
»O, moj bog, saj to vendar ni sme0 no,« tarna. »Zdaj
so oneãa0 ãene, boga nevredne in jaz, njih skrbnica,
zasluÏim kazen& «
228
IKSIA
BESeDA
»Pozabi, Damaris, niã nisi kriva. Povedal sem ti, da
nisem bog. Ne mislim imeti boÏjega potomca in prava
reã, ãe je razdeviãen devi0 ki zbor. Sploh pa ne verja-
mem, da so se kaj prida branile.«
»Nobena ni bila pri sebi& «
»Si mislim, da ne!« Spet bruhne v smeh.
»In 0 e nekaj, moj bog& najbrÏ sem zanosila s Tisto z
zvezde& «
Histosu zamre smeh na obrazu. Nenadoma ne ve, kaj
reãi. Re0 i ga trkanje poveljnika boÏjih vitezov.
»Pojdi zdaj, Damaris,« odslovi streÏnico. »Vse bo 0 e
dobro, ne delaj si skrbi. Reci Mitolu, naj pride.«
Popravi si haljo in stoje priãaka poveljnika boÏjih vi-
tezov, ki strumno vstopi z srebrno belo iridijevo ãelado
pod pazduho in naredi poklek.
»Klicali ste me, moj gospod,« reãe.
»Dolgo traja poizvedovanje, ki sem ti ga naloÏil. Si [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]